Monika Kubelj: Včasih tujina ni tisto, kar smo si predstavljali

Za Globalno Slovenijo je v intervjuju spregovorila Monika Kubelj, novinarka z dolgoletnimi izkušnjami s področja problematik mladih, ki je pred kratkim svoje znanje, pa tudi osebne izkušnje predstavila v – pravljici. Pravljici, ki med drugim govori tudi o odhajanju v svet.

Kdo je Monika Kubelj in kakšna je njena zgodba s tujino?

Če bi se morala opisati z eno besedo, bi rekla vztrajna (morda bi temu kdo dodal trmasta, hi hi), ker sem po zodiaku bik. Kar je za novinarja dobra lastnosti, saj vztrajaš pri prvotni ideji, iščeš odgovore tako dolgo, da jih najdeš. Oziroma želiš dokončati začeto delo. In dobro znam poslušati. Na tem svetu je veliko ljudi, ki veliko govorijo, a le malokdo te zares posluša. Tudi to je pomembna novinarjeva lastnost. Za menoj je torej, da pomislim… dvaindvajset let novinarstva. Od prvih plahih začetkov na Gorenjskem glasu, pa nekdanjem Stopu, do pripravništva pri političnem magazinu Mag, ki je pod taktirko pokojnega Danila Slivnika dodobra zaznamoval medijski prostor. In ga tudi mnenjsko razdelil. Zame kot mlado, včasih malo naivno, predvsem pa nežno punco, je bila ta izkušnja očitno potrebna, saj me je močno utrdila. Kasneje sem izkusila delo različnih redakcij, bila tudi urednica zdravja na žurnalu, a tako kot se nikoli nisem hotela politično opredeljevati, se tudi danes ne želim. Vedno sem se poglabljala v tematike mladih, ukvarjala s socialnimi problemi, zdravjem, turistično pomembnimi vprašanji, umetniki, konkretnimi ljudmi, ki so počeli konkretne reči. Politično napenjanje mišic je nujno zlo strankarske politike, ne pa politike vsakdanjega življenja. V tem novinarskem delu je bila tujina vedno vpeta. Čeprav sem študij zaključila tu, sem potem pogosto odhajala v tujino bodisi na povabilo neke države, ki se je turistično predstavljala bodisi na kakšen svetovni strokovni kongres. Zasebno tudi seveda. In čeprav uživam v slehernem potovanju, doživljanju ljudi in tamkajšnjega načina življenja, vedno znova ugotavljam, da je bivanje v Sloveniji relativno mirno, relativno varno in nekako manj stresno. Zadnje čase svoja doživljanja opisujem tudi na spletni strani www.luksuz.net, kjer skušam ljudem dopovedati, da morajo vlagati vase. Vlagati v svoje sanje, v uresničitev želja. Luksuz-naš vsakdanji kruh, kakršen je logo portala, hoče povedati, da je luksuz za vsakogar nekaj drugega in da ima veliko obrazov. In ravno tu se dotaknemo tudi odhajanja mladih v tujino. Za mlade, energične, bistre, znanja željne mlade ljudi je luksuz, po katerem hrepenijo, dokazovanje v znanju. Iskanje novih, boljših priložnosti.

Aktualno problematiko odhajanja mladih v svet ste predstavili na neobičajen način – v pravljici. Kako se Vam je porodila ta zamisel?

Res je nekoliko nenavadno, a pravljica ni namenoma nastala v teh okvirih. Pravljic sem si pri spontanem pripovedovanju ob večernih urah, ko so bili otroci še majhni, izmislila veliko. Naenkrat pa sem začutila, da bi jo bilo dobro zapisati, sicer se bo izgubila v času. Ravno v tem obdobju o odhodu v tujino razmišlja moj sin, sicer še študent. In vse skupaj se je nekako zgodilo sočasno: sinovo razmišljanje, pravljica, ki jo imam v glavi že dolgo časa, moje osebno doživljanje tujine. V pravljicah je od nekdaj bilo več modrosti in nasvetov, kot je videti na prvi pogled. In če dobro pomislite, se boste še danes spomnili kakšnih zgodbic, ki ste jih brali kot otrok, sporočilo pa ste doumeli šele ko ste odrasli.

Svojo knjigo ponujate na Amazonu. Kakšno sporočilo želite posredovati bralcem?

Na Amazonu sem jo objavila predvsem zato, da bi bila dostopna res vsem. V ameriški, nemški in angleški verziji. Govori o princu, ki v želji, da bi pomagal svojim vaščanom, odide v svet, da bi našel svoje najljubše sadje. Le-tega naj bi zasadil za obzidjem in ga ponudil v javno dobro vsem tam živečim. Na poti v širni svet naleti na različne ljudi in pisano sadje, ki ga poiskuša in ugotavlja, katero bi bilo najbolj primerno. Vsem, ki jih sreča na poti, mora za to pokušino nekaj ponuditi v zameno. Enkrat kočijo, pa konja, nato vodo. Dlje ko potuje, bolj ugotavlja, kako pisan in raznolik je svet. In ko že popolnoma obupa, najde pri vračanju domov dolino polno jablan. Lastnik nasada mu z veseljem odtrga jabolko in ga ponudi, ne da bi za to kaj zahteval. Princ, navdušen nad sadežem, ugotovi, da mu ne bi bilo treba po rešitev v širni svet, ampak samo v sosednjo dolino. Pravljica govori o iskanju, o raznolikosti sveta, o tem, da nas včasih odgovor čaka za vogalom, le ozreti se je treba. Je pa res, da včasih moramo v svet, da potem doma najdemo kar iščemo. Slovenci, ki so odšli ali odhajajo v svet, so prav tako iskali rešitev za boljšo prihodnost. Tu in tam pa se še vedno ozrejo nazaj proti izvorni domovini. Nekateri se vrnejo, bogatejši za številne izkušnje. Narejena je kot kombinacija pravljice in pobarvanke, zato lahko vsak otrok dodatno oblikuje knjigico po svoje. Predvidevam, da jo bodo brali tudi Slovenci, ki so si v tujini ustvarili družino. No, počaščena bi bila seveda 😊. Skoraj bi pozabila povedati, da obstaja tudi v elektronski obliki Kindle, kjer ima drugačno naslovnico.

Kje vidite pasti in priložnosti izseljevanja mladih iz Slovenije?

Odhajanje mladih na študij ali delo, pa tudi če samo začasno, čez mejo ali še dlje, ima več vidikov. Izobraževalni, ki ga naša država celo spodbuja, saj upa, da bo nazaj dobila visoko izobražen kader, ki bo doprinesel k razvoju in posledično vsesplošni blaginji. Ekonomski vidik, ki je pogosto potem razlog, da mladi v tujini tudi ostanejo, saj jih razmere na slovenskih tleh omejujejo, da bi bilo njihovo delo primerno ovrednoteno. Ali pa-kljub izobrazbi-ne dobijo dela, ker imajo premalo osebnih poznanstev. To je žal resnica tudi pri nas. In družinski oziroma socialni vidik. Pustiti za seboj bližnje sorodnike, tesne prijatelje, s katerimi si odraščal, ni enostavno. In ravno na tem mestu najdete povezavo z zgodbico. Mlade absolutno podpiram v iskanju lastne življenjske poti. Vsakdo mora res slediti sebi in ne tistemu, kar od njega pričakuje okolica. Mladi so danes pogumni, svet se zdi še bolj dostopen in če vse življenje hrepeniš po tujini, pa odločilnega koraka ne storiš, se hrepenenje lahko spremeni v zagrenjenost. Res pa je nekaj; da včasih tujina ni tisto, kar smo si predstavljali in da ima včasih življenje z nami drugačne cilje. Čeprav izkusimo tujino, se vrnemo nazaj v domačo vas. Kot moj princ iz zgodbe.

 

Oglejte si naslovnico in del vsebine knjige.

Knjigo lahko naročite na spletni strani Amazon:

Rok Pisk on EmailRok Pisk on FacebookRok Pisk on Linkedin
Rok Pisk
Vodja projekta pri Socialna akademija

Vodja projekta Globalna Slovenija na Socialni akademiji.

Mladinski voditelj in trener v ZSKSS.


Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja