Pogled skozi okno

Lep pozdrav vsem. Zopet sem na letalu kjer uživam na svojega pol kvadratnega metra, ki vedno postane samo moj teritorij – moja neodvisna državica, ki pa se včasih razpotegne na dve, tri ali celo štiri mesta 🙂

Tokrat imam enega, a je zraven mene še en prazen sedež, kjer je naložena vsa (ne)potrebna šara…

Že kot otrok sem občudoval uspešne glasbenike, kako potujejo po svetu in preko glasbe vidijo različne kulture, daljne konce sveta in si vedno želel biti tako “uspešen”. Kot vse stvari v življenju je tudi ta želja sedaj malo mutirala in ko čakam na letališčih v različnih vrstah in opazujem, kako ljudje iz “višjih razredov” nimajo vrst, oziroma tistih iz first class-a sploh nikjer ne vidim; pa potem ko sem primoran iti skozi business class in opazovati tiste prostorne sedeže … verjamem, da vam je moja zdajšnja želja že znana 🙂

Kakorkoli že, kaj kmalu sem dognal, da je to izredno težek poklic. Ne biti glasbenik (v tem primeru :-)), ampak biti svetovni potnik. Res je, da si z izkušnjami pridobiš neko rutino, si hitreje spakiran, poznaš sistem na letališču, veš kako dolgo kje rabiš, znaš poiskati dobre karte in podobno. Vseeno je izredno težko, če je noč prikrajšana zaradi zgodnjega leta, večurnega potovanja in seveda časovnega zamika.

Naj vam opišem eno res naporno potovanje. Ravno sem začel študij v Njujorku konec avgusta in mesec dni kasneje sem imel turnejo z Zoranom Predinom in Mar Django Quartetom v Avstraliji. To je pomenilo, da sem letel iz Njujorka preko Nemčije v Slovenijo, potem pa naslednji dan (kar je bilo še dobro!) preko Nemčije, Singapurja, do Sydneya, kar je trajalo več kot 24 ur. Še danes ne morem verjeti, da potovanje v Avstralijo enostavno vzame en dan – uro je potrebno prestaviti nekako za en dan (potovanje in časovni pas) in tistega dne ni nikoli več nazaj.

No, potem pa smo prispeli v Sydney in smo imeli isti večer koncert v nekem pubu. Moram povedati, da sem tisti večer pil samo kokakolo, ki me je držala pokonci.

No ja, kasnejša koncerta na Manley Beach festivalu sta bila fenomenalna in nikakor nismo mogli verjeti, kako toplo nas je sprejela publika s plesanjem, aplavzi, vriskanjem, pa čeprav smo peli pesmi v slovenščini!!! Res neverjetno. Super smo se imeli v Avstraliji. In glede na to, da sem bil tam s prijatelji glasbeniki, je bilo tudi potovanje lažje. Da ne omenim, kako smo vsak posebej ležali preko štirih sedežev na letalu …

Potem pa smo prišli v Slovenijo in naslednji dan sem odpotoval nazaj v Njujork. Smešno, a ko sem se vrnil v šolo, me je profesor nekega predmeta, ki je bil tudi šef glasbenega oddelka in ki mi je dovolil iti na turnejo, enostavno vrgel, ker nisem bil prisoten in sem zaostal pri domačih nalogah?!?! Tega enostavno nisem mogel verjeti ne razumeti in po razgovoru sva se dogovorila, da bom vse zaostanke nadomestil in se tako vrnil v njegov “class”, katerega sem potem tudi uspešno zaključil 🙂

Podobno je bilo, ko sem šel iz Njujorka domov v Slovenijo, pa še na obisk k sestri in družini, ki je takrat živela v Almatyju, Kazahstan. Spomnim se, da je dan bil zamenjan za noč in da sem zelo zbolel 🙂

Danes je letalski promet bolj dejaven kot kdajkoli prej. Hkrati še vedno tudi najbolj varen in tudi najhitrejši v večini primerov.  Tako kot je zame zelo težko in zahtevno opraviti dober koncert po dolgem in napornem potovanju, je verjetno tudi težko vsem poslovnežem in ostalim potnikom, ki morajo dostikrat takoj z letališča na pomembne sestanke, opravila in dejavnosti, ki zahtevajo ogromno koncentracije. Nekje sem slišal, da naj bi za vsako prestavljeno uro človek potreboval en teden časa, da se prilagodi. Nekateri pravijo, da “jetlag” ne vpliva na njih. Ne vem. Vem samo, da ponavadi, ko grem nekam (recimo v Njujork), me tja grede manj zdela, ker sem po navadi ves vzburjen nad vsem dogajanjem in ko se vrnem domov, se mi “jetlag” vleče tudi do dva tedna. Verjetno tudi zato, ker pridemo nazaj v vsakdanjo rutino (kadar je to mogoče) in opravila, od katerih smo momentalno “ušli”, pa jih moramo sedaj nadaljevati 🙂

Človek lahko veliko stvari da skozi, ko je mlad, ko mu telo še ne zaostaja in je glava še premalo izkušena, da bi sploh lahko vedela, kaj vse bi lahko šlo narobe. Tu je potem še družina, domača rutina in vsakdanja opravila, katere človek vedno bolj pogreša na turnejah. Tudi dejstvo, da po navadi pridem domov izredno, včasih celo kronično izmučen, me prisili dobro premisliti, na katero turnejo bi šel.

Verjetno smo bili vsi isti kot otroci generacije, kjer se nam je zdelo letalsko potovanje ali recimo biti stevardesa, izjemen luksuz. Veliko ljudi danes leti mesečno, tedensko ali celo dnevno, in pogled na dostikrat izmučene stevardese in stevarde, ki se neumorno smejijo, ko nas strežejo, ni nič kaj luksuzen.

Še vedno menim, da je pomembno potovati in raziskovati različne konce sveta, ker je potem vedno zelo lepo priti nazaj domov k svoji družini in rutini. Mogoče kdo ne bo verjel, a tudi nekatere vsakdanje težave enostavno izginejo, ko vidimo, kakšne težave imajo ljudje po svetu in kako je nam v bistvu lepo doma, pa naj bo to kjerkoli.

Gašper Bertoncelj

Profesionalni bobnar, ki na mednarodni sceni deluje že petnajst let. Trenutno živi in deluje v Tel Avivu v Izraelu.


Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja