Kako naprej? (V. del intervjuja z Dejanom Valentinčičem)

Selitve so v zgodovini človeštva nekaj normalnega. Tudi slovenski prostor so v različnih zgodovinskih obdobjih zajeli takšni ali drugačni migracijski valovi.

Danes večinoma govorimo o “begu možganov”. Kako pa je bilo nekoč? Kako je sploh prišlo do fenomena izseljevanja?

O tem smo se pogovarjali z Dejanom Valentinčičem, ki že nekaj let raziskuje področje izseljevanja ter slovenske skupnosti v zamejstvu in izseljenstvu.

Zaradi dolžine bo intervju objavljen v več delih.

 

Kakšna je tvoja vizija glede izseljevanja? Je izseljevanje dobro ali ne? Kako mladim pomagati ohranjati narodno pripadnost?

Kaj lahko naredimo? Lažje je reči, kot narediti. Očitno ekonomski sistem zadnjih let ne bo deloval, kar pomeni, da bo treba drugače zastaviti gospodarstvo (da se poveča podjetniško pobudo, spremeni delovno zakonodajo, da bi se manj mladih izselilo), sprejeti aktivne politike, ki bi spodbujale vračanje mladih, ker sedaj teh sistemskih rešitev ni. Sistemske blokade je potrebno spremeniti v sistemske spodbude. Ker je dejstvo, da se vsi mladi ne bodo vrnili, pa potrebujemo jasno strategijo, ki je danes nimamo. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ima na spletni strani strategijo o delu z mladimi iz leta 2012. Takrat se je komaj začel največji eksodus mladih, ki je situacijo močno spremenil. Imeti je treba jasno strategijo, kako se bo ohranjalo stike z mladimi – da bodo v rednem stiku, pa če se vrnejo domov, ali tudi če se nikoli ne bodo, je v interesu Slovenije, da ohranja aktivne stike, da tudi iz tujine ohranjajo povezanost z domovino, saj bodo tako lažje ohranjali identiteto, državi pa lahko koristijo s svojimi povezavami. Toliko glede ekonomskega vidika.

Še ena kritika na delo Urada: na nedavno poslansko vprašanje o tem, kaj so naredili, da bi zmanjšali izseljevanje mladih, je minister odgovoril, da to ni v njihovi pristojnosti. Ja hudiča, če je njihova naloga le razdeljevanje sredstev društvom in ministrovo obiskovanje prireditev, potem takšne funkcije in urada ne potrebujemo. Minster brez listnice je kot vrsta funkcije namenjena prav temu, da koordinira in vzpodbuja delo vseh ostalih ministrstev. Torej bi moral biti vsak četrtek na seji vlade »sitna muha«, pristopiti do vsakega ministra in mu »težiti«, ali je že naredil to, o čemer mu je »hodil po glavi« prejšnji teden – pa naj bo to pri izseljevanju mladih minister za delo, ali za gospodarstvo, ali za evropsko kohezijo, ali za notranje zadeve; ali katerikoli drugi minister za to, ali katerokoli vprašanje, ki se tiče zamejstva, migracij in diaspore.

 

Kaj pa glede ohranjanja slovenstva med novimi izseljenci?

Kar zadeva ohranjanje identitete … Kar sem govoril v prvem delu odgovora – o ekonomskih vidikih – spada v vse člene Ustave. Kar pa govorim sedaj, pa – čeprav se nekaterim ne zdi več pomembno – spada vsaj v dva: najprej v preambulo, saj smo utemeljeni kot nacionalna država. To ne pomeni, da diskriminiramo druge, ampak imamo željo po lastni samobitnosti. Nato pa še 5. člen Ustave, ki državo jasno zavezuje, da mora Slovencem izven matice namenjat skrb. Okrepiti bi bilo potrebno spodbude, da se ohranjanje identitete okrepi, obenem pa vedeti, da smo v globaliziranem svetu, kjer obstajajo trendi individualizacije. Mladi imajo drugačne načine in želje, kako ohranjati identiteto in jo prenašati na potomce. Treba je tudi spodbujati in osnovati nove politike za nove čase. To ne pomeni preklicati starih, ampak komplementarno izvajati oboje.

Če pa na daljši rok želimo imeti mlade, ki so narodno zavedni, je treba zavedanje o slovenski samobitnosti in o tem, da so Slovenci izven matice del globalne Slovenije, vključiti v šolske programe. Ne le eno uro na leto, da se pove, da obstajajo tudi zamejci in izseljenci. To mora postati nekaj samoumevnega.

Meje, ki jih imamo danes, so zelo nove. Naši začetki od Brižinjskih spomenikov so izven Slovenije. Ko govorimo o začetku slovenskega visokega šolstva govorimo o Gradcu, kjer so v 19. stoletju imeli vzporedni stolici za pravo v nemščini in v slovenščini, ko o Ljubljanski univerzi ni bilo ne duha ne sluha. To je zgodovina, ki oblikuje ta prostor in čas in bi moralo postati nekaj samoumevnega.

Potrebno pozornost bi bilo treba posvetiti tudi v medijih. Ob tem bi mladi že preko vzgoje in socializacije postali prekvašeni s tem. Mladi danes te stvarnosti ne poznajo in jih ne zanima, ker jim to ni bilo dano.

Čeprav se tudi drugi narodi pritožujejo, da je med mladimi manj interesa za vključevanje v skupnosti, da se pozna individualizem sodobne družbe. A v irskih, poljskih, italijanskih, srbskih, hrvaških skupnostih so mladi. Mladi, ki odhajajo v zadnjih letih, se vključujejo v skupnosti. Med obiskovanjem slovenskih skupnosti po svetu sem primerjalno obiskal tudi te in videl na lastne oči. Mnogi se pritožujejo, da se mladi več ne vključujejo v skupnosti. A mnogi mladi se. Čeprav so pri nas to v glavnem izjeme.

 

Kaj pa bi bila po tvojem lahko ta stična točka, ki bi povezala nove in tradicionalne skupnosti?

Ključnega pomena so določene osebe, ki so vezni člen. Če dam primer Stuttgarta. Tam živi gospa srednjih let, ki je bila že dobro desetletje v Nemčiji, kamor je odšla zaradi partnerja. Več let niti ni imela stika s slovensko skupnostjo, potem pa jo je zagrabilo domotožje in se je vključila v skupnost, ki je obstajala že več desetletij. Ker je energična, proaktivna, je takoj pustila vtis v skupnosti in bila lepo sprejeta. Znala je na dober način ovrednotiti tudi stvari, ki niso bile najboljše. Počasi je postala tudi izhodiščna točka za mlade, ki prihajajo tja. Ona je vezni člen za mlade, ki prihajajo v tamkajšnjo skupnost.

Podobna situacija je v Stockholmu. Mlajše dekle že nekaj let živi tam s svojim slovenskim partnerjem. V prvih letih ni bilo o njiju ne duha ne sluha. Potem pa ju je zagrabilo in sedaj je ona tisti vezni člen za mlade, ki prihajajo, in jih povezuje s skupnostjo. Enako velja za žensko srednjih let, ki po drugi strani vleče z obeh strani in aktivira ljudi.

Drugačno sliko pa vidimo v ogromni slovenski diaspori v Torontu. Mnogi mladi namreč gredo v Kanado, ker je vstop v ZDA precej težji. In čeprav je v Torontu, ki je gospodarsko središče, na stotine mladih, pa med njimi in skupnostjo ni nobenega stika. Ni interesa. Pa Toronto ni edini, lahko bi našteval še kopico takšnih mest.

Morda bi lahko imela Slovenija tudi neko strateško politiko, da se najde te ključne posameznike, ki bi lahko bili vezni členi za skupnost. Vsaka skupnost potrebuje neko ključno osebo, ki povezuje. Pa naj bo to za skupnost, društvo, župnija … V diaspori ali kjerkoli drugje.

Se pa tudi ti mladi sami med seboj povezujejo, preko Slovenije. Tako so v zadnjih letih nastale organizacije, kot so VTIS, ASEF itd. Upam, da bo Slovenija, oz. pristojni Urad znal to dobro izkoristiti in ne le po liniji najmanjšega odpora, »vsakemu damo nekaj malo sredstev, pa bo«.

V mestih, kjer je več novonaseljencev lahko vidimo, da organizirajo, sicer redka, druženja. Razlika s prejšnjimi valovi je, da je to nekoč temeljilo na dejavnostih, ki so jih razumeli, kot specifično slovenske – folklorne skupine, pevski zbori, bogoslužja, veselice …, sedaj pa gre le za druženja ob pijačah. Na takšne stvari pa seveda prihajaš, če se z drugimi dobro karakterno, interesno itd. ujameš, sicer si najdeš drugi socialni krog. Z družbenimi spremembami se kategorija narodnosti očitno vsaj delno umika drugim atributom, ki prihajajo v ospredje.

 

Dejan, hvala za izčrpne in zanimive odgovore!

Konec.

Rok Pisk on EmailRok Pisk on FacebookRok Pisk on Linkedin
Rok Pisk
Vodja projekta pri Socialna akademija

Vodja projekta Globalna Slovenija na Socialni akademiji.

Mladinski voditelj in trener v ZSKSS.


Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja