Mladi skupnosti ne iščejo, ker niti ne vedo, da obstajajo (IV. del intervjuja z Dejanom Valentinčičem)

Selitve so v zgodovini človeštva nekaj normalnega. Tudi slovenski prostor so v različnih zgodovinskih obdobjih zajeli takšni ali drugačni migracijski valovi.

Danes večinoma govorimo o “begu možganov”. Kako pa je bilo nekoč? Kako je sploh prišlo do fenomena izseljevanja?

O tem smo se pogovarjali z Dejanom Valentinčičem, ki že nekaj let raziskuje področje izseljevanja ter slovenske skupnosti v zamejstvu in izseljenstvu.

Zaradi dolžine bo intervju objavljen v več delih.

 

Veliko si prepotoval in obiskal številne slovenske skupnosti po celem svetu. Srečeval si tudi nove izseljence. Kateri so trije glavni razlogi za trenutno izseljevanje?

Če bi želel biti provokativen in malo patetičen bi rekel, da so razlogi sledeči:

  1. brezposelnost,
  2. brezposelnost,
  3. brezposelnost.

Če vseeno skušam malo bolj diferencirati seveda obstaja del mladih, ki želi malo izkusiti tujino, ki vidijo to kot izziv, ki menijo, da bo življenje v tujini bolj zanimivo, da jih bo bolj osebnostno izpolnilo, da bodo imeli bolje plačano službo. Vendar je še vedno prevladujoči del med njimi takih, ki sploh ne morejo dobiti službe v Sloveniji in tistih, ki sicer imajo neko službo, a ne na svojem profesionalnem področju (npr. veliko arhitektov in gradbenikov). Mnogi med njimi so frustrirani, ker vedo, da bi v tujini našli službo z boljšo plačo, doma pa jih čaka le katera od oblik prekarnega dela.

 

Kakšen odnos imajo do Slovenije mladi, ki jo zapuščajo?

Žal moram priznati, da sem pri večini zaznal neko zagrenjenost in negativen odnos, v smislu: »Toliko let sem študiral, zdaj pa brezposelen!« ali »Kaj vse gre v Sloveniji narobe! Koliko časa čakaš zaradi birokracije! Koliko manj je tega v tujini!«. Poleg tega pa tudi mnenje, da vsi gledajo samo nazaj, nihče naprej. Pa seveda politika … Precej je te retorike.

 

Vidiš kakšne trende glede tega odnosa do domovine?

Žal ne poznam toliko mladih, da bi imel reprezentativen vzorec. Kar sem jih srečal, pa lahko rečem tole: pred pojavom ekonomske krize so odhajali bolj zaradi osebnih razlogov, avanture, boljše plače, morda partnerja iz druge države. S pojavom ekonomske krize pa se je povečalo število teh, ki odhajajo iz eksistencialnih potreb. Pri onih izpred krize nisem zasledil te zagrenjenosti. Med tistimi, ki odhajajo v zadnjih letih, pa je zagrenjenosti zelo veliko.

 

Po svetu je okrog 300 registriranih slovenskih skupnosti in društev. Kako mladi gledajo nanje in kakšne razloge imajo za (ne)vključitev?

Kot prvo bi rekel, da je velik problem popolno nepoznavanje. Problem izvira že iz dejstva, da se te tematike ne obravnava ne v šolah, niti ni prisotna v medijih, zato mladi sploh ne morejo ponotranjiti, da kaj takega obstaja. Nekateri mladi povedo, da so po več letih življenja v tujini slučajno slišali, da obstaja slovenska skupnost, ali pa so preko kakšne naklučne osebe izvedeli zanjo. Torej, mladi skupnosti ne iščejo, ker niti ne vedo, da obstajajo.

Bi pa to bilo koristno iz čisto pragmatičnih razlogov. Ko mladi odhajajo na pot brez službe in stanovanja lahko rojaki nudijo namige in kontakte pri iskanju. Kje iskati stanovanje? Kje iskati službo? To dosti bolje ve nekdo, ki živi in terram.

Ko potujem naokrog in raziskujem te skupnosti me vedno sprejemajo po domovih. Ljudje so me veseli, želijo se pogovarjati.

Ne gre za to, da bi se po prihodu ti novi izseljenci za stalno naselili pri Slovencih v drugi državi, a koristne namige bi našli. Nekdo pri enem, drugi pri drugem.

Po eni strani torej nepoznavanje, po drugi pa konkretno zavračanje. Če dam konkreten primer: znanec se je pred nekaj leti selil v Toronto in zelo dobronamerno sem mu ponudil kontakte Slovencev, ki jih tam poznam. Pa mi je zelo vzvišeno odgovoril: »Ne, bom že sam poskrbel. Saj, jih bom že šel pogledat enkrat, ko bom že tam, bo zanimivo videti.« Torej, ne vidijo tega kot priložnost za pomoč. Poleg tega pa izhaja iz predpostavke, da vključil se ne bo, ampak bo »šel pogledat«. Zanimivo je, da je potem res tako naredil. A kmalu se je vrnil nazaj v Slovenijo, kajti idealistična predstava mu je takoj padla. Med in mleko se nista cedila.

 

Koliko pa se ti novodobni migranti vračajo domov v Slovenijo?

Ob takih konkretnih primerih pa je zanimivo, česar Statistični urad sicer ne zajema: ocene so, da se 20 % izseljencev v roku 3 let vrne nazaj. Stalno se ponavlja mantro, da bodo ti prinesli nova znanja in bo to velik doprinos za Slovenijo. Jaz verjamem, da vsaj delno je tako. Marsikdo preprosto želi živeti v svoji matični državi, v svoji družbi. Ima tu družino. Za marsikakšno družino je gotovo prelomnica, ko je treba otroka prvič vpisati v šolo. Izobraževalni sistem v vsaki državi mlade vzgaja za tamkajšnjo družbo. V določeni meri to verjamem in upam, da velja.

Da pa bi vsi, ki se vračajo nazaj, prinesli tako kvalitetne izkušnje in znanja, se pa bojim, da ni res (ampak še vedno so dobrodošli nazaj, seveda). Ti, ki odhajajo kot posamezniki in se kmalu vrnejo, so pogosto tudi taki, ki se v tujini ne znajdejo. Najbolj sposobni, najbolj samoiniciativni ostanejo zunaj. Tisti, ki jim ne uspe, pa pridejo nazaj – običajno še bolj zagrenjeni.

 

Praviš, da skupnosti lahko nudijo pomoč in nasvete. Ampak to lahko danes ponudijo tudi virtualne skupnosti na družabnih omrežjih. Imajo klasične skupnosti še kakšno prednost pred virtualnimi?

Ko sem prej govoril, da se mladi ne zanimajo in ne zavedajo, da jim skupnosti lahko pomagajo, sem mogoče bil preveč enostranski. Po drugi strani se številni Slovenci obračajo na te ljudi z željo po pomoči. V eni izmed slovenskih organizacij na avstrijskem Koroškem so mi povedali, da dobijo vsaj 2 ali 3 elektoronska sporočila na teden, v katerih ljudje (predvsem z Gorenjske in slovenske Koroške) zelo preprosto sprašujejo npr. »sem upokojenka in bi rada delovala kot negovalka za ostarele. Je kje kakšna starejša oseba, ki rabi pomoč?« Iščejo načine, kako bi si ekonomsko opomogli. Neka predstavnica Slovencev v Nemčiji pa mi je zaupala, da preprosto fizično več ne zmore odgovarjati na vsa sporočila mladih iz Slovenije, kje lahko dobijo službo, stanovanje, kako se preseliti … Tako da še vedno so pretendenti za izselitev, ki poskušajo najti pomoč preko ustaljenih skupnosti. To seveda še ne pomeni, da bodo taki, ko bodo se bodo izselili, še zainteresirani za slovensko družbo. Mogoče je to samo prvi vzvod, ki ga uporabijo.

Če se vrnem na vprašanje. Kje je prednost osebnega stika? Kar se tiče praktičnih vprašanj so Facebook skupine verjetno še boljše. Tam se združujejo predvsem tisti, ki so odšli zadnja leta. Starejše skupnosti pa imajo svoje skupine. Ko govorimo o vprašanjih, kako se uredi zavarovanje, davčno rezidenstvo, odjava stalnega prebivališča itd. imajo tisti, ki so odšli pred par leti več izkušenj, kot tisti, ki so tam že rojeni.

A ko spremljam skupine vidim, da vprašanja ostajajo brez odgovorov. Ljudje so vpeti v vsakodnevno življenje, pomoč in odgovarjanje na takšna sporočila pa zahtevata svoj čas.

 

Se pa ti, ki se sedaj izseljujejo mogoče sami med seboj organizirajo?

Sodobne migracije so razpršene. Tu pa nastopi problem, če želijo imeti npr. vsak teden sobotno ali popoldansko šolo slovenščine, ali pa urice slovenskih pravljic (kar tradicionalne skupnosti še izvajajo, kjer so močnejše). Pri novih migracijah je le redko na enem mestu zbranih toliko Slovencev, da bi bilo kaj takega možno izvajati. Poleg tega pa je problem še pomanjkanje motivacije. Če bi kaj takega želeli izvesti, bi se bilo potrebno povezati s tradicionalnimi skupnostmi.

Poleg tega ne opažam, da bi katera od sodobnih skupnosti praznovala razne praznike: 8. februar, martinovanje … En razlog je gotovo, da članov skupnosti ni toliko, drugi razlog pa je, da se jim to zdi »malo mimo«. Kdor pa želi take stvari, se mora priključiti tradicionalnim skupnostim, ki take dogodke še organizirajo. To je stvar osebnega interesa ljudi, čustev in zanimanj. Obenem pa to pomeni, da če greš na praznovanje 8. februarja, kamor pride 100, ali 200, mogoče 300 Slovencev, imaš po kulturnem programu veselico in priložnost za mreženje. Med pogovori se hitro odpre, kdo pozna koga, kje iskati službo, kdo morda ima svoje podjetje itd. Že iz zelo pragmatičnih razlogov je to povsem drugače, kot skupine na družabnih omrežjih, kjer so v glavnem tisti, ki so v tujini komaj nekaj let in si šele utirajo pot v teh družbah.

 

Kako pa se vidi izseljevanje iz Slovenije v primerjavi s selitvami iz drugih držav?

Izseljevanje mladih ni kakšna slovenska posebnost. Iz vzhodne Evrope naj bi se v zadnjih 20 letih izselilo 20 milijonov mladih, od tega 80 % v zahodno Evropo. To se pozna tudi na BDP-ju, ki je v teh državah zaradi izseljevanja za delo sposobnih mladih nižji za kar 7 %. V naslednih letih pa naj bi se to poznalo še na dodatnih 5 % BDP-ja. Slovenija nima tako hudih problemov kot npr. Latvija, kjer odhaja še večji delež mladih. To je velik problem vzhodne Evrope, pa tudi nekaterih drugih držav. Mnogi mladi se izseljujejo iz Italije, ker je birokratsko zacementirana in ne vidijo v njej nobenih možnosti.

Zanimivo je, da je pri nas zelo živo pritoževanje mladih, ki je pasivno in pogosto destruktivno. V Italiji so 4. decembra imeli pomemben ustavni referendum, ki se ga je udeležilo kar 80 % mladih! Celotna volilna udeležba je bila sicer 70 %. Pri nas mladi običajno nižajo volilno udeležbo. V Italiji so se odločili, da ne bodo zadev reševali na kavču, ampak so – verjetno prvič – stopili ven.

Druge družbe imajo drugačne situacije. V Veliko Britanijo se naj bi od Brexita do sedaj priselilo okoli 60.000 novih ljudi iz Vzhodne Evrope. Očitno je še vedno dežela, ki močno vabi.

 

V prihodnjem – zadnjem – delu intervjuja pa bo Dejan Valentinčič predstavil svoj pogled na prihodnost izseljevanja.

Rok Pisk on EmailRok Pisk on FacebookRok Pisk on Linkedin
Rok Pisk
Vodja projekta pri Socialna akademija

Vodja projekta Globalna Slovenija na Socialni akademiji.

Mladinski voditelj in trener v ZSKSS.


Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja