Ne le mladi, tudi družine odhajajo! (III. del intervjuja z Dejanom Valentinčičem)

Selitve so v zgodovini človeštva nekaj normalnega. Tudi slovenski prostor so v različnih zgodovinskih obdobjih zajeli takšni ali drugačni migracijski valovi.

Danes večinoma govorimo o “begu možganov”. Kako pa je bilo nekoč? Kako je sploh prišlo do fenomena izseljevanja?

O tem smo se pogovarjali z Dejanom Valentinčičem, ki že nekaj let raziskuje področje izseljevanja ter slovenske skupnosti v zamejstvu in izseljenstvu.

Zaradi dolžine bo intervju objavljen v več delih. 1. del 2. del

 

Kdaj pa je nastopil četrti val in kaj je zanj značilno?

Po osamosvojitvi Slovenije. Tu govorimo o t.i. sodobni slovenski emigraciji. Dve stvari sta ključni za razumevanje tega obdobja.

  1. Za razliko od preteklih valov, ko je bilo izeljevanje ciljno usmerjeno na določena območja, je četrti val izseljevanja zelo razpršen. Posledično se po izselitvi v četrtem valu ne oblikujejo izseljenske/zdomske skupnosti oz. le redke in majhne.

Določeno izseljevanje je bilo navzoče že ves čas od osamosvojitve – tega se ne da preprečiti – velik skok pa je prinesla gospodarska kriza.

  1. Vedno bolj pada število tistih, ki si najdejo zaposlitev še preden gredo v tujino. V času takoj po osamosvojitvi je odšlo letno okrog 1.000 ljudi, med njimi je večina našla zaposlitev že iz Slovenije, še preden se je podala na pot. Mladi danes pa nasprotno iščejo službo doma in ker je ne najdejo, gredo v tujino, češ »tam jo bomo lažje našli«.

To sta dve bistveni značilnosti četrtega vala. Kot tretjo bi lahko navedli še, da izseljevanje enakovredno poteka iz mest in podeželja.

 

Kako pa na izseljevanje vplivajo možnosti, ki jih danes ponujajo razni programi (Erasmus+), ki mladim omogočajo prvi stik z življenjem v tujini?

Težko je reči. Zagotovo so bolj vzpodbuda, kot zaviralec.

Morda kot zanimivost: ko so kolegi raziskovalci raziskovali, koliko so mladi, ki odhajajo na takšne izmenjave, naklonjeni komunizmu v primerjavi s tistimi, ki ne gredo, se je izkazalo, da so bistveno manj. A raziskava je po mojem metodološko zelo problematična, ker: je nekdo, ki gre za pol leta v Španijo, (mogoče predvsem ker sliši, kako dobre erasmus zabave so tam,) res manj naklonjen komunizmu zaradi te izkušnje? Ali pa so takšni bolj kozmopoliti, bolj odprti navzven, ki gredo rajši na erasmus kot na Dražgoše – torej že izhodično niso naklonjeni komunizmu? Vprašanje je, če tisti z Dražgoš sploh želijo na takšne izmenjave, če se smem tako figurativno izraziti.

Mladi vedno bolj znajo angleško, vedno lažje se znajdeš v tujini, na Erasmusu vidiš, kako stvari funkcionirajo, najdeš osebni stik … Nenazadnje, pred kakim letom je bil objavljen podatek, da se je kot posledica programa Erasmus rodilo že milijon otrok. Gotovo je med njimi dosti takih, kjer starša ne bosta živela skupaj, ker je bil nekak sad trenutne stvari. Del teh parov pa bo želelo ustvariti skupno življenje. Če sta partnerja iz različnih držav bosta pač morala izbrati državo, kjer bosta živela. Vsaj za enega, lahko pa tudi za oba, bo to tuja država.

 

Veliko sva že govorila o izseljevanju iz Slovenije. Kaj pa priseljevanje v Slovenijo?

V manjši meri so ljudje prihajali skozi vso zgodovino. Vsi seveda poznamo Uskoke v Beli Krajini, nekaj vemo o Nemcih v naših mestih. Precej izmenjav smo v zgodovini imeli tudi s Čehi, to je danes kar nekako pozabljeno. Tudi, sicer manjše, češke skupnosti so živele med nami. Pa seveda tudi druge.

Do prvih resnih selitev, ki so spreminjale strukturo družbe v današnjo smer, pa je prišlo konec petdesetih let. Ta val iz drugih republik bivše Jugoslavije je trajal vse do osemdesetih let. Po osamosvojitvi so v času balkanskih vojn prihajali begunci. Ljudje pa se še sedaj priseljujejo predvsem s Kosova, albanske narodnosti, kar nekaj pa tudi iz Makedonije, obeh narodnosti. Še vedno se priseljujejo tudi iz Bosne, Srbije … Danes približno 15 % slovenskega prebivalstva nima slovenskega etničnega izvora.

 

Kako bi opisal profil izseljenca četrte dobe?

Težko je govoriti o enotnem profilu. Če gledamo statistike vidimo, da se jih največ izseljuje v starostni skupini 25-39 let. Zanimivo pa je, da zelo narašča tudi izseljevanje mladih med 20. in 24. letom. Marsikdo se že preden gre na fakulteto, tudi med študijem ali takoj po koncu študija zaradi stanja duha v Sloveniji preprosto izseli. Niti ne poskušajo več z iskanjem službe v domovini. Vseprisotna negativnost zelo vpliva na nas, na žalost.

Zanimivo je, da je bila leta 1991 povprečna starost izseljenih 25,8 let. Leta 2014, ko smo dobili zadnje uradne podatke, je bila ta starost 35,6 let. Ne moremo torej govoriti le o mladih, ki se že pred ali takoj po fakulteti izselijo, ali pa kakšno leto po študiju še neuspešno iščejo službo. Opazimo, da narašča število teh, ki sredi aktivne delovne dobe odhajajo ven. To so tudi družine, ki imajo šoloobvezne otroke, ki bodisi nimajo službe, bodisi ima službo le eden od partnerjev, ali pa preprosto več ne vidijo perspektive v domovini in zato iščejo priložnosti zunaj.

 

Kako pa ta val izseljevanja izgleda s statističnim pogledom? Zadnjič si pogovor začel s slikovito primerjavo, da se vsako leto izseli več mladih, kot šteje celotna slovenska vojska in da smo v zadnjih petih letih izgubili celo generacijo.

V vseh letih od osamosvojitve se je največ mladih izselilo leta 2015, torej zadnje leto za katero imamo podatke – 8.654 državljanov Slovenije. Približno 500 manj leto poprej, še 400 manj še leto prej, 2012, ko se je ta zadnji val pričel pa nekoliko več, 8.191. Le leto prej se jih je izselilo »le« 4.679, leta 2004, ko smo vstopili v EU pa 2.265.

To je potrebno dopolniti še z nekaterimi podatki. Slovenskega državljana, ki se izseli v tujino, statistika zabeleži šele 12 mesecev po odjavi stalnega bivališča. A v eni raziskavi iz leta 2011 je študentka odkrila, da je le 20 % njenih anketirancev odjavilo stalno bivališče. Vseh ostalih torej Statistični urad ne zajame. Po pravilih bi se sicer vsak, si se vsaj za tri mesece preseli v tujino, moral to javiti na Upravno enoto.

Statistika tukaj tudi ne zajema približno 80.000 Slovencev, ki vsako leto za nekaj tednov ali mesecev gredo v tujino kot napoteni delavci. Okoli 60.000 Slovencev je stalno zaposlenih v Avstriji in Nemčiji, registrirano pa so kot zaposleni v Sloveniji. Le v zadnjih šestih mesecih naj bi se v obmejnih avstrijskih deželah zaposlilo 12.000 Slovencev. Zaradi vseh teh razlogov imamo manjšo brezposelnost, a to ni naša zasluga. To seveda ne pomeni, da imamo majhno brezposelnost. Ta se letos giblje pri 100.000 ljudeh. Če pa temu prištejemo še porast prisilnih s.p.-jev, podaljševanje študentskih statusov itd. …

Zelo zaskrbljujoč pa je tudi naslednji podatek: leta 2011 je o odhodu iz Slovenije razmišljalo 30 % mladih. Leta 2015 pa 70 %. A več kot polovica jih za to ni še nič naredila. Eksodusa torej še ni, a se pripravlja, če ne bo preventivnih ukrepov.

 

Že zadnjič si omenil, da to prinaša hude ekonomske posledice.

Vsekakor, pa ne le to. Ko je prišlo do migrantske krize je legendarni tržaški pisatelj Boris Pahor dejal, da k nam prihajajo »izkoreninjeni ljudje«. Če bi vedeli, kako pogosto se na te njegove besede spomnim. Ko sem obiskoval izseljenske skupnosti, sem namreč prišel do porazne posplošene ugotovitve (če slučajno ne drži, bom še toliko bolj vesel): med izseljenci prve generacije dejansko težko najdeš človeka, ki bi bil resnično srečen. Nekateri se ti glasno potožijo, kako je bila izselitev napaka. Da so sicer bolje materialno preskrbljeni, a težko se je bilo vklopiti v novo okolje, še vedno nimajo toliko prijateljev, jezika se nikoli ne perfektno naučiš … Na drugi strani pa so takšni, ki stalno poudarjajo, kako so oni srečni v novi domovini. Ko nekaj časa poslušaš te fraze ugotoviš, da s tem ne prepričujejo tebe, ampak sami sebe.

Na drugi strani je zanimivo opažanje glede druge generacije priseljencev v Sloveniji. Ko sem jih interjuval res veliko število, so mi popolnoma vsi dejali, da razmišljajo o selitvi v zahodno ali severno Evropo. Njihov delež je bistveno večji kot med Slovenci. Tudi če pogledamo izselitve zadnjih let – recimo 2015: 8.654 je državljanov Slovenije, a vseh izseljenih je 14.913. Podobna razmerja veljajo za vsa leta. Ti ljudje torej tukaj tudi še v drugi generaciji niso pognali korenin.

Pogosto mi pride na misel citat Tessie Naranjo, Indijanke iz plemena Tewa v Novi Mehiki, ki je o svoji zemlji dejala takole: »To je najbolj dragocena stvar, da popolnoma veš, kam spadaš.  Da si ovit s čustvi, ki obdajajo to zemljo in okolje. Vsak dan vidiš isti kamen, drevo, travnik, cesto, oblake, sonce. Postaneš intimen s svetom okoli sebe. Biti intimen pomeni rasti, se učiti. To je popolnoma izpolnjujoče. Intimnost, to je moja čarobna beseda, zakaj živim na tej zemlji«.

Migranti, izseljenci in priseljenci morajo s tem pretrgati, so torej izkoreninjeni ljudje. Traja generacije, preden to vzpostaviš v novem okolju. V naši poplitveni družbi, pa o tem sploh nihče ne razmišlja, o usodah teh ljudi, ki so izpostavljeni takšnim osebnim pretresom.

 

V naslednjem – predzadnjem – delu intervjuja si bomo pogledali trende glede vključevanja mladih v slovenske skupnosti.

Rok Pisk on EmailRok Pisk on FacebookRok Pisk on Linkedin
Rok Pisk
Vodja projekta pri Socialna akademija

Vodja projekta Globalna Slovenija na Socialni akademiji.

Mladinski voditelj in trener v ZSKSS.


Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja