Trk valov izseljevanja

Selitve so v zgodovini človeštva nekaj normalnega. Tudi slovenski prostor so v različnih zgodovinskih obdobjih zajeli takšni ali drugačni migracijski valovi.

Danes večinoma govorimo o “begu možganov”. Kako pa je bilo nekoč? Kako je sploh prišlo do fenomena izseljevanja?

O tem smo se pogovarjali z Dejanom Valentinčičem, ki že nekaj let raziskuje področje izseljevanja ter slovenske skupnosti v zamejstvu in izseljenstvu.

Zaradi dolžine bo intervju objavljen v več delih. V prvem delu je bilo govora o začetkih migracij s slovenskih tal, v drugem pa bo nekaj več govora o izseljevanju po 2. sv. vojni v Argentino.

 

Kako pa se je situacija spremenila po 2. svetovni vojni?

Takrat nastopi tretji val, ki je pa zelo pisan. Najprej tisti, ki so se že leta 1945 pred komunizmom umaknili na Koroško ali v italijanska taborišča, od tam pa konec štiridesetih let šli preko luže, večinoma v Argentino, ki je tedaj sprejemala vse ljudi (za razliko od Avstralije in Kanade, ki sta sprejemali samo mlade fante, pripravne za delo, in ZDA, kjer si potreboval »sponzorja«, ki je garantiral zate).

V petdesetih letih ljudje odhajajo še vedno iz političnih razlogov. Ne več sicer zato, da bi si rešili življenje, ampak ker jim je bilo jasno, da doma pač več ne bo šlo. Niso se strinjali z režimom, za katerega so videli, da ne gre v pravo smer. Lahko pa so bili to tudi ljudje, kot sta bila Jože Pučnik in nedavno umrli Ljubo Sirc, ki sta bila dejansko zaprta, in sta šla potem v tujino. Več je bilo takšnih, ki so ostali v domovini še deset ali več let, bili zaprti, prišli v konflikte s sistemom in spoznali, da bi doma lahko le životarili.

Takšno izseljevanje traja še skozi šestdeseta in sedemdeseta leta, ko se začnejo s političnimi prepletati še ekonomski razlogi. Tekom let je političnih razlogov manj, ekonomskih pa več. Vse to bi lahko dali v širok tretji val.

 

So pri tretjem valu že obstajale predhodne slovenske skupnosti, ki bi pomagale novim izseljencem?

Skupnosti so obstajale, vendar je bilo med njimi in prišleki oz. novinci, če jih lahko tako poimenujemo, zelo malo stikov. Naj navedem dva primera: Argentina in ZDA.

V Argentini nam je dobro znana povojna politična migracija. A pri njej gre za sorazmerno majhno skupnost – okrog 6.500 ljudi, v primerjavi z že omenjeno skupnostjo Primorcev, ki so se umikali pred fašizmom tako z ekonomskih kot političnih razlogov. Ti razlogi so med seboj tesno prepleteni, npr. beg z ekonomskih razlogov je bil posledica tega, da je fašistični sistem tako močno dvignil davke, da nisi mogel preživet na kmetiji.

V času med vojnama so se izseljevali v glavnem preprosti ljudje, po vojni pa izobraženci. Zato je bil koncept razumevanja skupnosti in slovenstva zelo različen. Po drugi strani pa so se Primorci umikali kot absolutni antifašisti. Ko pa je po vojni prišel novi val s povsem drugačno zgodbo, je prišlo do velikega nerazumevanja. Če pa temu dodamo še, da je takoj po vojni komunistična oblast poskrbela za svojo propagando, ker jim povezovanje ni bilo v interesu, sta se predvojna in povojna skupnost izoblikovali povsem ločeno.

Če pogledamo na situacijo sedaj, po 70 letih, lahko vidimo, da še vedno nimajo stikov. Ko sem bil v Argentini in sem obiskoval obe skupnosti dejansko celo eni za druge niso vedeli, kje ima druga skupnost svoje domove. Stika skozi leta sploh ni bilo.

 

Kako pa sta obe skupnosti organizirani?

Povojna skupnost ima v Buenos Airesu še vedno 6 narodnih domov in eno slovensko hišo, dogajanje v skupnosti je še zelo živahno. Vsi domovi imajo svoje sobotne slovenske šole, od vrtca do konca osnovne šole. Nato pa imajo v slovenski hiši še skupni srednješolski tečaj. V domovih se praktično vsak dan kaj dogaja, ob koncih tedna se vrstijo prireditve.

Primorski domovi pa so zapadli v krizo že nekje v osemdesetih letih, članstvo je začelo upadati. Prva generacije je ostarela in začela umirati, mlajši niso bili več tako navezani na slovenstvo in skupnost. Že v sedemdesetih se je več domov združilo v Dom Triglav, da so lahko obstali. Triglav se je v času osamosvajanja Slovenije razcepil, ker se niso mogli uskladiti, če so za osamosvojitev ali proti njej. Naredili so glasovanje in skupina za osamosvojitev je zmagala le z nekaj glasovi večine. Oni so ostali v domu, nasprotniki pa so ustanovili svojo društvo Adria, čeprav nimajo več svojih prostorov. Oni še vedno praznujejo 29. november kot dan Republike, najamejo gostilo, obesijo Titovo sliko in praznujejo. Društvo je slovensko-hrvaško, kakor je bil prej tudi Triglav, ki pa je sedaj samo slovenski.

Povojne skupnosti so delovale na močni prostovoljni bazi, ki ostaja navzoča še naprej. Dom Triglav pa je užival bogato finančno podporo Jugoslavije, ker je z njo oblast skušala umetno narediti razdor med skupnostmi. Če pogledamo, kaj ima Triglav v svojem domu: veliko dvorano, malo dvorano, olimpijski bazen, v katerem so trenirali tudi argentinski olimpioniki, bojda največji fitnes v Buenos Airesu, več plezalnih sten – notranjo in zunanjo, gorsko kuhinjo,  teniška igrišča …

Skupnost je zajela asimilacija, interesa ni dovolj, zato se je moral dom odpreti Argentincem, da lahko preživi. Od slovenskih aktivnosti tam potekata le še dve: enkrat mesečno veselica ter sobotna šola slovenščine. Vso ostalo infrastrukturo pa uporabljajo Argentinci. Brez tega ne bi mogli vzdrževati te velike zgradbe. Člani kluba so lahko tudi Argentinci, ki pa plačujejo 10x višjo članarino in nimajo pravice glasovanja. Dodatna aktivnost pa je, da imajo enkrat mesečno mašo, ki jo vodi duhovnik iz povojne skupnosti.

Čisto ob robu: omenjam le dve slovenski skupnosti v Argentini. Obstaja še prekmurska, tudi iz časa med obema vojnama, ki ima v prestolnici svoj dom Bernal. Pa še skupnosti beneških Slovencev in slovenski naseljenci v Entre Riosu že iz 19. stoletja.

 

Če se vrneva še k Ameriški zgodbi odnosov med valovi, ki si jo obljubil.

Povsem drugače kot v Buenos Airesu pa je v Clevelandu. Skupnost je bila politično gledano pluralna že pred vojno. Med vojno se je zadeva zakomplicirala: socialisti so aktivno podpirali NOB, med katoličani pa je bilo nekaj podpornikov, nekaj pa jih je na podlagi novic iz domovine že orientiralo drugače. Skupnost je bila tako deloma že razdeljena. Ljudje, ki so prišli po vojni, pa najprej niso bili preveč dobro sprejeti v nobeno od že obstoječih struktur. Ljudje, ki so prišli v tistem valu, mi danes, ko so že na koncu svojega življenja, pripovedujejo, kako so se predvojni priseljenci raje umaknili na drugo stran, če so na cesti srečali povojnega priseljenca.

A stvari so se spremenile …

Danes deluje še 8 slovenskih narodnih domov v Clevelandu (nekoč jih je bilo 12), od teh 8 vsaj v 4 povojni Slovenci niso imeli vstopa. Zato so zgradili svoj Baragov dom. Preko let se je zaradi asimilacije ta stvar stopila. Danes trdim, da te razdeljenosti ni več. Obstajajo še določene razlike, npr. katera vrsta polke jim je všeč. Političnih trenj ne zasledimo več. Predvojni izseljenci slovenske politike niti ne spremljajo več, povojni jo spremljajo in vemo, koga podpirajo, medtem ko so glede ameriške politike oboji na obeh straneh, kar je pa za Ameriko normalno. Tam vlada drugačen način dojemanja politike. Ni tako čustveno dojeto. Ljudje lahko normalno živijo skupaj, četudi eni podpirajo Clintonovo, drugi pa Trumpa.

Slovenci nismo glede slovenske politike samo različni, ampak prav razklani. A politični pluralizem je atribut vsake moderne družbe. Mora pa biti v civilizacijskih mejah.

V Clevelandu se je to zaradi asimilacije izgubilo. Naj dam primer. 30. oktobra letos je pevski zbor Zarja v Clevelandu praznoval 100-letnico obstoja. Zarja je bil zbor, ki se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja iz političnih razlogov razdelil na dva: na Zarjo in Glasbeno matico. Ko so prišli povojni izseljenci pa niso imeli vstopa v nobenega izmed njiju. Zato so ustanovili svoj zbor Korotan. Zdaj pa, 70 let kasneje, ko je imela Zarja 100 let obstoja, so prišli na njihov nastop kot gostje tudi Korotan in Glasbena matica. Torej vsi zbori, ki so bili prej razdeljeni, so zdaj spet stopili skupaj, ker je skupnost tako zajel ameriški talilni lonec, da za spore ni več prostora.

Obraten pojav pa opazimo v Benečiji, ki je del zamejstva, ne izseljenstva. Tam skupnost ni bila razdeljena. Že pred pomladjo narodov, ko je prišlo do takšnih delitev, so bili oni pod Italijo (do pomladi narodov je prišlo leta 1848, ko so oni bili še del Habsburske monarhije, a do leta 1866, ko so pripadli Italiji do teh odmaknjenih koncev to še ni prišlo). Od 1866 do vsaj 1990 je bil italijanski pritisk tako močan, da so morali vsi delovati skupaj. Znana anekdota pravi, da ko je šla slovenska delegacija v Rim na obisk k takratnemu predsedniku vlade Giuliu Andreottiju, je on v dnevnik zapisal: »Danes sem sprejel slovensko delegacijo. Vodi jo komunistična poslanka, zraven nje je sedel katoliški duhovnik. Trda bo!« Delovali so skupaj. V zadnjih 15 letih ta pritisk popušča, z zakonoma leta 1999 in 2001 je bila manjšina priznana, skupnost ima zaradi dvojezične šole celo neko revitalizacijo. A danes opažamo razpoke. Končno je pritisk popustil in ko so dosegli moderno stopnjo razvoja, je naravno, da stvari gredo v tej smeri. Pokazale so se želje po različnih poudarkih, vsebinah, osebnih pristopih …

 

V nadaljevanju intervjuja si bomo podrobneje ogledali 4. val izseljevanja, kateremu smo priča danes.

Rok Pisk on EmailRok Pisk on FacebookRok Pisk on Linkedin
Rok Pisk
Vodja projekta pri Socialna akademija

Vodja projekta Globalna Slovenija na Socialni akademiji.

Mladinski voditelj in trener v ZSKSS.


Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja