Ljudje se selimo od kar obstajamo

Selitve so v zgodovini človeštva nekaj normalnega. Tudi slovenski prostor so v različnih zgodovinskih obdobjih zajeli takšni ali drugačni migracijski valovi.

Danes večinoma govorimo o “begu možganov”. Kako pa je bilo nekoč? Kako je sploh prišlo do fenomena izseljevanja?

O tem smo se pogovarjali z Dejanom Valentinčičem, ki že nekaj let raziskuje področje izseljevanja ter slovenske skupnosti v zamejstvu in izseljenstvu.

Zaradi dolžine bo intervju objavljen v več delih. V prvem bo govora o prvem in drugem valu izseljevanja Slovencev.

 

Dejan, pozdravljen! Že nekaj časa se strokovno udejstvuješ na področju izseljevanja in slovenske diaspore. V zadnjih letih smo priča velikemu porastu izseljevanja mladih iz Slovenije, kar pozorno spremljaš. Je to nekaj normalnega, ali razlog za skrb?

Oboje. Ljudje se selimo od kar obstajamo, lahko bi rekli, da je to del naše narave. Tudi današnjih selitev država ne more popolnoma preprečiti, prepovedati itd, za to ni niti potrebe.

A obenem je dejstvo tudi, da se je v zadnjih petih letih iz Slovenije izselilo za eno celo generacijo mladih. Vsako leto se jih izseli več, kot šteje celotna slovenska vojska. V povprečju se je v lanskem letu vsak dan izselilo 23 ljudi. S takšnim trendom bosta že čez 10 let zdravstvena in pokojninska blagajna nevzdržni, primanjkovalo bo delovne sile, znašli se bomo v demografski zimi. Če se znova vrnem na začetek odgovora – prav zato, ker to ni nov pojav, ampak koncepte migracij že poznamo, bi tudi moralo biti lažje se z vprašanjem soočiti.

 

Začniva torej na začetku, kako je sploh prišlo do fenomena izseljevanja?

Izseljevanje gotovo ni slovenska posebnost. Ljudje se selimo, odkar smo. Preden smo se naselili, smo se selili. Ko pa se je na začetku novega veka začelo množično izseljevanje kot ga danes razumemo, je najprej zajelo germanske in romanske države, kasneje pa tudi nas, slovensko etnično ozemlje in slovanski svet nasploh.

To je bilo zelo povezano z ekonomsko situacijo v teh državah. S prvo fazo industrializacije so se začela krepiti mesta, a s pojavom delovnih strojev tudi ni bilo potrebnih več toliko človeških rok, zato so ljudje morali zapuščati podeželje. V tem času je prišlo tudi do napredka medicine in posledica tega je bilo naraščanje prebivalstva – vse manj novorojenčkov in žensk okoli poroda je umiralo, pa tudi nasploh se je daljšala življenjska doba. Prišlo je do eksplozije prebivalstva in dejansko se je v pravem času odkrilo ta »novi svet«, prekomorske dežele, da smo se imeli kam naseliti, drugače bi bil to velik problem.

Nas je ekonomski napredek zajel kasneje kot germanske in romanske države, zato je tudi izseljevanje začelo potekati kasneje.

 

Kdaj je torej prišlo v Sloveniji do prvih valov izseljevanja? S kakšno zamudo smo se Slovenci podali na pot?

V našem prostoru je do prvih masovnih izseljevanj prišlo nekje sredi 19. stoletja, predvsem po letu 1865. Do 1. svetovne vojne govorimo o prvem valu, upravičeno lahko ocenjujemo, da je svoj dom zapustilo okoli 300.000 ljudi. Če vzamemo v obzir, da je na slovenskem etničnem ozemlju tedaj živelo okrog milijon ljudi vidimo, da je šlo za skoraj tretjino prebivalstva!

Sprva so odhajali posamezniki, pustolovci. Šli so čez morje in poročali, da se tam lahko bolje živi. Bolj izobraženi so brali tuje časopise, ki so vsebovali tudi takšne zgodbe, kakšno so prevedli tudi v naše časnike. Kmalu so se v domače časopise začeli oglašati tudi naši prvi izseljenci. V očeh bralcev se je torej pojavila še ena alternativa glede kraja bivanja. Poleg ekonomskih razlogov je torej bila tu še želja po pustolovščinah.

 

To sta torej bila glavna razloga, materialno pomanjkanje in avanturizem?

Mnogi fantje so odšli tudi zato, da so se izognili služenju vojske. Avstro-Ogrska monarhija je imela zelo dolgo služenje vojaškega roka. V 18. stoletju je bilo vojaščina, takrat le izbranih fantov doživljenska, kasneje se je postopoma krajšala na 14, 10, 7 in 2 leti.

Morda zanimiva zgodba: pred nekaj meseci sem bil recenzent za razstavo v Minessotti o slovenskem izseljevanju tja. Izogibanje služenju vojske pod Avstro-Ogrsko so interpretirali na čisto napačen način. Narisali so karikature Slovenca s culo in napisom: »V svoji, slovenski vojski bi služil, v Vaši, Cesar, pa ne!« To seveda ni bilo res! Slovenci so bili vse do razpada Avstro-Ogrske zelo zvesti cesarju in monarhiji.

Pravi razlogi so bili veliko bolj pragmatični: ti greš, te pet ali več let ni nazaj, kmetijo prevzame mlajši brat, veliko možnosti imaš, da boš ubit v boju ali pa vsaj ranjen in boš imel kot invalid uničeno življenje, tvoje dekle doma si najde drugega fanta … To so bili razlogi, ki so ljudi motivirali, da so odhajali ven.

 

Tako je bilo torej do 1. svetovne vojne. Kako pa se je zgodba izseljevanja nadaljevala?

Drugi val je nastopil med obema vojnama. Za ta val je značilno, da se izseljevanje v ZDA relativno ustavi, ker tam sprejmejo tri zakone v letih 1921, 1924 in 1927, ki zelo omejujejo priseljevanje, saj imajo ZDA že dovolj prebivalstva. Veliko ljudi se zato preusmeri na Južno Ameriko, npr. Argentino, kamor je odšlo med drugim kar 25.000 Primorcev, ki so bežali pred fašizmom, pa tudi Brazilijo in druge latinoameriške države, hkrati pa tudi v zahodno Evropo – precej jih takrat gre delat v Nemčijo, v Francijo itd.

Kar se tiče prekomorskih dežel je šlo pri večini za stalno izselitev, nekateri pa so šli tudi samo za nekaj let, da zaslužijo za novo hišo, in veliko se jih je vrnilo.

 

Lahko »povratništvo« označimo kot značilnost drugega vala izseljevanja?

Dejansko ne. Trend je ravno obraten, kot je splošno prepričanje. V vsakem valu je bilo povratništva manj. Za prvi val sicer nimamo tako natančnih podatkov, a ocenjuje se, da se je kar 1/3 vračala nazaj, in bilo je precej takih, ki so dvakrat, trikrat šli v Ameriko in se vračali. Danes je veliko lažje potovati kot včasih, ko so v Ameriko hodili s parniki. Transportne in komunikacijske možnosti so danes mnogo bolj razvite, ampak nikakor ne moremo reči, da se tudi včasih, ko vseh teh možnosti še ni bilo, ljudje niso vračali.

Tudi med obema vojnama so se vračali, a verjetno je delež že manjši, sploh iz čezmorskih držav. Bilo pa je takrat tudi na tisoče sezonskih delavcev, ki so čez leto hodili v Francijo, pozimi pa so se vračali domov, sploh iz Prekmurja.

 

V drugem delu bomo nadaljevali s pogovorom o valovih izseljevanja in počasi prešli na današnje zgodbe.

Rok Pisk on EmailRok Pisk on FacebookRok Pisk on Linkedin
Rok Pisk
Vodja projekta pri Socialna akademija

Vodja projekta Globalna Slovenija na Socialni akademiji.

Mladinski voditelj in trener v ZSKSS.


Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja