Bobnarski pogled skozi okno sveta

Ime mi je Gašper Bertoncelj, sem profesionalni bobnar, magister (Master of Arts), ki deluje na mednarodni glasbeni sceni že okoli petnajst let. Nastopal sem po festivalih po svetu, kot tudi po klubih, restavracijah, raznih prireditvah, stadionih, koncertnih dvoranah, pred 5 tisoč glavo množico in /ali desetimi ljudmi. Večinoma se gibljem v jazz vodah, a nisem tujec v orkesterski glasbi, countryju, rokenrolu,  latinu, bluesu, in še marsikje. Sem Kranjčan, živel sem v Linzu (tam se nisem počutil doma, zato nisem napisal “Linzar”),” Njujorčan” , in sedaj “Tel Avivčan”.

Dovolite mi, da izrazim nekatere moje poglede in misli na današnji svet skozi oči tako imenovanega kulturnika.

Pa naj začnem s šolo. Ločnica med šolanjem in profesionalnem življenju ni tako jasna, saj sem že med šolanjem intenzivno nastopal in bil del scene. Tako je to v umetniškem svetu. Striktnih ločnic med življenjem in delom ni. Tako venomer pravim vsakomur, ki me vpraša, če sem zopet v Sloveniji na počitnicah, da imam jaz vedno počitnice in delo hkrati. Nedelja ali torek, praznik ali delovni dan…saj je vseeno.

Dve stvari v življenju sta mi bili povsem jasni od nekdaj: glasba/bobni in tujina. Spomnim se, konec srednje šole (hodil sem na srednjo ekonomsko šolo v Kranju), ko so se bližala težka življenjska vprašanja in odločitve o prihodnosti, kako je bila nekaterim moja situacija zelo lahka in očitna: “lahko je tebi, ti imaš svoje bobne in musko!” In res se je takrat kar začelo. Poleg ogromno koncertov v različnih projektih, smo z Zoranom Predinom ustanovili Mar Django Quartet, in malo kasneje sem se vpisal na študij glasbe na konzervatoriju v Linzu, Avstriji. Tako sem v šoli dostikrat manjkal, kar sem moral potem nadoknaditi seveda, a je bilo od vseh profesorjev razumljivo, saj sem tako rekoč že “delal” na profesionalnem nivoju. Koliko neprespanih noči sem preživel na vlaku in cesti, da sem lahko opravil oboje – tega nihče ni videl. Koliko nočnih mor sem imel kasneje, ko sem bil na podiplomskem študiju v New Yorku in še kar nekaj let kasneje, da imam zahteven izpit na City Collegeu, in to čez pol ure, jaz pa gledam okoli sebe in vidim da sem doma, v Kranju!?!

Šola vsekakor pusti posledice: dobre in slabe. Vendar je zopet zanimivo dejstvo kako velik pomen ima šolanje. To, da sem hodil v šolo v Njujork, je že kar pomenilo, da moram biti zelo dober. Je že res, da je že sama prijava in sprejemni izpiti na šolo tako zakomplicirana, da marsikoga odvrne, potem je tu pomemben faktor denar, pa drugačne kulture, jezik, hrana ipd. Z nekaj odločnosti, talentom in podpore družine, prijateljev in pa tudi države (s štipendijo) človek že pride do šole in skozi program. Vsaj v Ameriki je bilo tako. Če si prisoten, sodeluješ, delaš naloge sproti, poslušaš, potem je skoraj nemogoče da ne bi naredil izpita na koncu semestra. Ne rečem da je lahko in da vsakdo to zmore, a vseeno ni to nič v primerjavi s pravim življenjem. Šola in umetnost (razen poklicev ki govorijo o umetnosti, kot je umetnostna zgodovina, muzikologija ipd.) nimajo veliko skupnega. Dandanes imamo izredno veliko izobraženih glasbenikov, z ogromno količino znanja in tehnike, ki pa žal nimajo v sebi tistega nečesa, kar te naredi umetnika. Tako vidimo recimo v neki restavraciji v East Villageu, jazz trio, ki igra izredno zahteven in tehničen, “šolski” jazz, medtem ko ljudje zraven njih poskušajo uživati v hrani in družbi, in so potem glasbeniki užaljeni ker jih niso povabili nazaj drugi teden. To je nesprejemljivo.

Dober glasbenik mora prepoznati kaj se od njega pričakuje in ne sme povsod in vedno vrivati svoj, pa naj bo še kako zahteven in dodelan glasbeni stil. Seveda obstajajo taki, ki so tako zelo prepričani v svoj pogled na glasbo, imajo neko vizijo in za nobeno ceno ne bodo naredili kompromisa in igrali drugače. Dostikrat prav ti glasbeniki dejansko odkrijejo svoj stil in če so dovolj zorganizirani lahko prav ti postanejo vodilne figure v svetu, a tistega špila v restavraciji enostavno ne bi smeli vzeti.

Večina ljudi prav tako ne vidi in ne ceni “domačega” dela glasbenika. Biti profesionalen glasbenik ne pomeni več  samo dobre, celo nočne žurke, kjer ti ljudje jedo iz rok. Še danes dostikrat slišim: “Ja kako se imate glasbeniki fajn! Malo zaigrate, malo pojeste in popijete, in se zabavate!” No, seveda so tu razlike med resno glasbo, koncertno glasbo, klubsko glasbo, narodno, zabavno, plesno in še kakšno glasbo. Vsaka zahteva svojo mero predanosti in zahtevnosti.  A vsak profesionalni glasbenik je moral vložiti nešteto število ur, pa odrekanj, pa denarja zato, da je sposoben sedaj igrati na odru. Pa to še ni vse! Glasbeniki kot sem sam, ki raje živimo iz dneva v dan, kot pa sprejmemo neko službo (učenje, orkester, razne pisarne), ravno zaradi bojazni pred ležernostjo, izgube tiste “umetniške lakote” z redno službo,  se moramo vsak dan znova pogledati v ogledalo in motivirati, reči sami sebi, da je prav, kar delamo, pa čeprav ta teden nimamo enega “špila”. Projekt se ne sestavi kar sam, koncert ne trka kar na vrata, pesmi se ne napišejo same, pa organizacija, pa snemanja, pa promocija, pa networking, pa portfolio, pa spletna stran, pa izdaja cdjev, knjig, singlov, pa izdelava vseh teh, pa vodenje računov, davkov, plačevanje prispevkov, in tako naprej. Nekaterih od naštetih stvari se nihče ne more izogniti, ne glede na poklic, a upam, da bo kmalu zopet prišel čas, ko bodo glasbeniki (ali bolj splošno umetniki) bolj cenjeni. S tem bi se morala spremeniti tudi kvaliteta glasbe.

Pa se zopet pojavi vprašanje, zakaj pa bi ravno umetniki rabili biti bolj cenjeni kot drugi poklici? Saj ne trdim tega, a sem mnenja, da je umetniški poklic oziroma umetnost sama in s tem tudi glasba, tista dobrina, brez katere lahko preživimo. Preživimo! Takoj, ko pa preživetje ni več problem in vprašanje postane kvaliteta življenja, postane umetnost tisti dejavnik, ki pokaže stopnjo kvalitete. Za razumevanje umetnosti potrebujemo čas, dostopnost do informacij, mir, razgledano in odprto pamet, spočitost, pa dostikrat tudi denar. No, in če je nekdo v službi od 8h do 20h, mu/ji ne preostane veliko časa za raziskovanje umetnosti. Če dodamo še družinske obveznosti, pa finance, pa današnjo ihto k hitrem, instantnem spoznavanju vsega, popularne enodnevnice in ekspresni užitek, potem vidimo, kam pridemo. Pridemo v svet individualnih bitij brez pravih vrednot, kjer niti otrokom ni več logično tisto, da bi sedeli za inštrumentom in ga negovali več let in postali vrhunski glasbeniki, ampak obupajo po nekaj dnevih, ker inštrument ne zapoje. Tudi starši raje vzpodbujajo otroka, da postane zdravnik, odvetnik, najbolje plačan “fuzbaler” na svetu, direktor, varna služba na občini in podobno. Problem je v splošnem razumevanju in cenjenju nečesa in nekoga, ki je vse svoje življenje vlagal v nekaj “nepotrebnega” v vsakdanjem življenju samo zato, da nekomu polepša moment, pomaga razviti občutke, izboljšati razpoloženje in mu/ji dati nekaj miru, časa, da sam pogleda vase in ugotovi kako lep in bogat je ta svet in moment v katerem živimo. V občasni vlogi izobraženega poslušalca so to zame največji heroji.


Gašper bo v januarju z Big bandom RTV Slovenija nastopil tudi na slovenskih odrih:

Nastope podpira Medis

 

 

Gašper Bertoncelj

Profesionalni bobnar, ki na mednarodni sceni deluje že petnajst let. Trenutno živi in deluje v Tel Avivu v Izraelu.


Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja